Spisati blog za našo mrežo ljudi? O Erasmus bivanju v tujini? O čem naj vendar pišem, ko pa sem zadnje tri mesece preživljal v popolni karanteni, edino družabno življenje pa so ponujale tri ovce s šolske posesti ? Ja, prav ste prebrali – namesto druženja z vrstniki sem svoj čas preživljal z nevrstniki in namesto ponavljanja francoščine sem pridobil znanje ovščine!
Ko mladi diplomant izbere Francijo
Gremo lepo po vrsti. Po končanem študiju na Fakulteti za komercialne in poslovne vede v Celju sem dobil odlično priložnost, da izkoristim še zadnje tri mesece Erasmusove mobilnosti kot mladi diplomant. Izbira lokacije med pregledovanjem prostih del ni bila težka, kajti med njimi je bila trdnjava Guérande, ki sem si jo želel obiskati ob zadnjem bivanju v Franciji, a je zmanjkalo časa. Guérande je zgodovinsko mesto, znano po najbolj ohranjenem mestnem obzidju in največjih solinah v državi, nahaja pa se na istoimenskem polotoku. Ta je zaradi bližine glavnega mesta in čudovitih plaž mondeno letovišče Parižanov, ki mu rečejo Obala ljubezni. Z okoljem in novimi sodelavci sta me ob prihodu seznanila domačinka Valérie in moj novi sostanovalec Ken iz kitajske regije Macao.
Izmenjava besed je izmenjava znanja 
Čakalo me je usposabljanje na osnovni šoli College St Jean-Baptiste v Guérandu, ki sodeluje s tamkajšnjim licejem La Mennais. Poučevanje angleščine je delo, ki sem se ga takoj odgovorno lotil. V prvem tednu sem pripravil predstavitev Slovenije, nato pa se osredotočil na pripravo učnih lekcij, poučevanje, pomoč učencem pri nalogah, preverjanje njihovega znanja, vodenje angleškega kluba in kosila – tako za otroke kot odrasle – ter sodelovanje s preostalimi učitelji angleškega pouka. Ob tem sem ves čas izpopolnjeval znanje francoščine. To so mi omogočali drugi učitelji s pogovori med druženjem, s podajanjem znanja pri poslušanju učnih ur francoske zgodovine ali jezika, z obiski kinotek in gledališča. Ker sem se z delom izkazal, sem dobil možnost za podaljšanje sodelovanja z omenjeno osnovno šolo, ki sem jo z veseljem sprejel.
Podiranje domin ali domino efekt
Marca, ko sva s Kenom dobila še sostanovalko Rachael s Škotske, sem se slabo počutil, dobil povišano temperaturo in ostal doma v bolniškem staležu. Čeprav so bili tedaj še mnogi skeptični glede virusa Covid-19, sem se samoizoliral. V Italiji je bilo tedaj že precej kaotično, panika je zajela tudi Slovenijo. Ko je moja telesna temperatura postala normalna, smo sostanovalci še opravili večji nakup živil, nato pa se je začelo: francoski predsednik Macron je v govoru napovedal 14-dnevno zaprtje šol. Nekaj dni kasneje sta Ken in Rachel kupila letalske karte za takojšen povratek domov, jaz pa sem bil znova vročičen in se zaradi bolezni za pot še nisem odločal. Macron je govoril v četrtek, Rachael je državo zapustila v ponedeljek popoldne, Ken pa je z vlakom odpotoval v Pariz in prenočil v hotelu. Tisti večer je Macron ponovno spregovoril za javnost in napovedal zaprtje vseh javnih prostorov – tudi letališč. V torek je začel veljati odlok o popolni prepovedi zapuščanja bivališča, razen v primerih nakupov nujnih živil s seznama, obiskov zdravnika in sprehodov hišnih ljubljenčkov, a z obvezno dovolilnico z omejitvijo gibanja na 30 minut in z omejitvijo oddaljenosti od doma na največ 1 kilometer. V ponedeljek zvečer je Rachael varno pristala na Škotskem, jaz sem ostal v stanovanju, Ken pa v hotelu. Naslednji dan sem se na sprehodu še zadnjič naužil svežega zraka, Ken pa je imel srečo, da je ujel zadnji let za povratek v Azijo. Državo je zapustil ob 11. uri in 50 minut – le 10 minut pred prepovedjo. Jaz pa sem ostal na Obali ljubezni.
Življenje v času korone ali Evropa brez mask
Še nikoli v življenju nisem bil priča tako praznemu nebu in čistemu zraku kot tedaj. Na nebu ni bilo letalskih črt, na cestah ni bilo niti enega avtomobila. Bilo je kot zatišje pred orkanom. Narava se je prebujala iz zimskega spanja, čeprav v tej regiji nikoli ni zares mrzlo. Vsak dan sem odkril kak nov kotiček šolske posesti: šolsko dvorišče, igrišče, tekalno stezo in vrt sem imel le zase. Moje najboljše prijateljice so postale tri ovce s šolskega pašnika! Naš licej je namreč eko-licej in ima lastni pašnik in vrt. S travnika sem lahko opazoval manjši polotok Le Croisic, ki kot nekakšen Piran kljubuje morju in bdi nad solinami. Segrevalo se je, vse več časa sem preživel zunaj, kjer sem se bodisi sprehajal, bodisi telovadil ali bral. Slišal sem petje ptic, ki jih je bilo iz dneva v dan več, in lahko sem razločil, katere vrste so. Vrabci so čivkali preko travnikov in sove skovikale iz goščave. Dve kukavici sta se včasih oglašali v duetu. Detel je vrlo kljuval v deblo borovcev, vrane so se zbirale za pašnikom, nebo pa so preletavali sinji galebi. Čas je tekel počasi, a iz vsakega dne sem si poskušal narediti dober dan. Prebiral sem knjige iz šolske knjižnice, pripravljal zanimive jedi, gledal dobre filme, se učil prek spleta, pisal zgodbe in se pogovarjal prek telefona. Ko sem odkril, da lahko s ključi stanovanja vstopam tudi v ograjeni šolski gozdič, sem se razveselil kot otrok! Skrivnostni potok, ki sem ga prej poslušal z druge strani ograje, je dobil bistro podobo, ob gozdu na drugem pašniku pa sem zagledal še krasen par zlatorjavih konjev z mladim nadebudnim žrebičem. Živel sem v naravi, Evropo pa so pretresali škandali. Ko so države članice EU zaprle notranje meje in uveljavile stroge ukrepe karantene, je Bruselj z molkom pokazal svojo nemoč. Epidemija se je širila, številke žrtev so bile vse večje, cel svet je bíl vojno s korono. Nekatere države so organizirale evakuacijske lete iz velemest, a to nam v provincah ni prav nič koristilo. Avtobusnih ali letalskih povezav enostavno ni bilo, prevoz prijateljev in potovanja nasploh so bila prepovedana.
Plusi in minusi
Kaj mi je bilo tega treba? Obžalujem? Ne. Karantena je bila tudi v Sloveniji. Ker prihajam iz večjega mesta, bi doma morda imel še manj vsakdanje svobode, kot sem jo na nenavaden način imel v Franciji. Seveda sem pogrešal prijatelje, sodelavce, ljudi, a vendar cenim vsak trenutek v objemu narave. Verjetno tega ne bom(o) doživel(i) nikoli več, zato bi morda morali do karantenske priložnosti vzpostaviti kar nekakšen odnos spoštovanja. Moja pogodba z osnovno šolo College St Jean-Baptiste se je iztekla konec maja in zato sem že v času pred karanteno začel s pripravo življenjepisa za iskanje drugega dela v regiji. Okoliščine so to iskanje preprečevale, finančno podporo pa sem še dobival in bil zanjo iskreno hvaležen.
Erasmus v novih razmerah? Da.
V teh dneh sem prejel kar nekaj vprašanj v zvezi z delovanjem Erasmusovega projekta v prihodnosti. Se bo še izvajal? Verjamem, da se življenje kljub koronski krizi ne bo ustavilo, delovne izkušnje in znanje iz tujine pa bodo ostale dobrodošle za vsakogar! Učenje, sprejemanje in razumevanje drugih kultur in jezikov pripomore k inovacijam v domačem okolju. Sedanjim in bodočim študentom pravim, naj se ne ustrašijo prihodnosti, ki je tako ali tako vselej nepredvidljiva. S svojimi izkušnjami zaenkrat odsvetujem delo in potovanja izven evropskega kontinenta, znotraj EU pa nimam nikakršnih pomislekov. Podjetja in izobraževalne ustanove, ki vabijo k sodelovanju, bodo poskrbele tudi za vaše dobro. Sam se najlepše zahvaljujem gospe Petri Golob s Fakultete za komercialne in poslovne vede v Celju in gospe Sandrini Auffret z osnovne šole College St Jean-Baptiste v Guérandu, ki sta zaključenemu projektu navkljub z menoj ostali v rednih stikih vse do varnega povratka v Slovenijo.
O avtorju:
Tim Timijan Evelin je diplomiral iz področja turizma na Fakulteti za komercialne in poslovne vede v Celju. Sodeloval je v projektu PKP z naslovom »Vzpostavitev in trženje spletišča za uporabo kulturne dediščine v turizmu« ter bil vključen v Erasmus+ program za mobilnost v Španiji in Franciji. Zanima se za področje dediščinskega turizma avtohtonih narodov oziroma etničnih manjšin. Pri Zavodu MISSS prostovoljno poučuje slovenski in angleški jezik, govori pa še francosko, špansko in hrvaško.
Več o Erasmus programih in mendnarodnih izmenjavah FKPV:
http://www.fkpv.si/mednarodno-sodelovanje/mednarodne-izmenjave/