Sem Maya in prva ključna beseda mojega vsakdanjega življenja je – pizza! Pizza gor, pizza dol, ponedeljek, sreda, najraje pa čez vikend. Moja krvna skupina so verjetno pelati. Drugi ključ zame je radovednost, ki me vodi po Sloveniji in sega tudi čez meje. Rada se igram ultra navdušeno turistko, ki z ljubeznijo do zgodovine obiskuje galerije in muzeje ter seveda restavracije. Moj temeljni ključ pa je narava. Rada imam dolge sprehode. Stalno se potikam po izletih. Vsako leto obiščem krasno bistro hči, Sočo, da si oči in dušo spočijem. Ob vsem, kar imam rada, je moja življenjska opora joga. No, še posebej me podpira v križu! Predvidevam, da ga bom potrebovala, ko se bom lahko vrnila na delavnice oblikovanja gline (enkrat v prihodnosti si želim imeti lastno peč za žganje keramike 🙂 ). Verjamem, da so vse te karakterne lastnosti, navade, želje in druge malenkosti vplivale tudi na to, da sem letos napredovala v službi in ob tem uspešno opravila magisterij.
Od srednješolskih želja do doseženega cilja
Spomnim se, da smo imeli v 3. letniku srednje šole en dan, namenjen razmisleku za prihodnost. Na eni od delavnic, povezanih s tem razmišljanjem, smo dobili vprašalnik, povezan s cilji za prihodnost ter z željami za nadaljnje izobraževanje in zaposlitev. Stara sem bila 17 let in moj cilj je bil dokončati magistrski študij. No, letos sem ta cilj dosegla! In še zdaj mi gre na jok, ko to pišem, res 🙂
Za dodiplomski študij sem izbrala smer Turizem in modul Menedžment prireditev. Znanje mi je prišlo še kako prav pri organizaciji dogodkov našega dobrodelnega kluba Mavrica. Pri oglaševanju naših dogodkov in kluba pa sem se lahko zanesla na znanja s področja komerciale – smeri, na kateri sem nadaljevala magistrski študij. Med študijem sem ves čas tudi delala in nikoli mi ni bilo zares hudo, ker ni bilo prostega časa. Res je: zadnjega pol leta je bilo izjemno naporno. Prevzela sem delo pomočnice direktorja in se vsega, kar to delo terja, učila tako rekoč od začetka, ob tem pa zaključevala magistrsko nalogo. Ko sem jo oktobra z odliko zagovarjala, je to odtehtalo ves napor, fizično in psihično utrujenost in kdaj pa kdaj tudi solze.
Prežemata me ponos in hvaležnost profesorjem za znanje, zaposlenim v referatu za pomoč in podporo, ter obema mentoricama, ki sta se skupaj z mano poglobili v tematiko moje diplomske in magistrske naloge. Na Fakulteti za komercialne in poslovne vede res nisem bila le vpisna številka. Bila sem Maya! Tu nas mnogo profesorjev pozna po imenih, kar je dodatna motivacija za aktivno sodelovanje na predavanjih.
(Na)Smeh in življenje brez predsodkov
Poznati drugega po imenu. Nasmehniti se. Spregovoriti! Srečati se. Smejati se od srca kar tako. To so pomembne reči! V svoji magistrski nalogi sem se ukvarjala z vplivom odhoda Velike Britanije na doživljanje kulturnega šoka. Če malo zanemarim vse resne vidike raziskovane tematike, pomislim, da smo pogosto v kulturnem šoku že takrat, ko nas v naravnem okolju skorajda vsak mimoidoči pozdravi, nam nameni pogled ali nasmeh. V mestu nasmeh in pogled redko kdo vrne. Še največkrat to storijo starejši ljudje! Kot da smo v naravi lažje človek človeku, v vsakdanjem mestnem okolju pa kot da vsi naši predsodki – naučeni in iz okolja pridobljeni – močneje delujejo. To opažam tudi pri svojem sodelovanju v akcijah dobrodelnega kluba Mavrica, ki jih pogosto snujemo z domom za brezdomce. Koliko vzvišenosti do brezdomnih nosimo ljudje s seboj, čeprav ne poznamo njihovih zgodb! Kolikokrat bi bil dovolj že pogled in nasmeh, da bi bilo komu lepše! Podobno velja za osamljene starejše ljudi. Kolikokrat bi jim lahko bilo lažje že, če bi mladi in neučakani znali preusmeriti pogled od ekranov v oči soljudi!
Otroštvo. Sreča. Pomoč!
Upam, da prihodnje generacije zaradi teh naših ekranov in zaradi razmer, ki jih je po dveh letih že težko označiti za trenutne, ne bodo (p)ostale asocialne. Zanje in za vse nas si želim, da bi imeli več notranjega miru. Želim si, da bi se soočali s čim manj stresa, ki ga povzročajo pričakovanja bližnjih in šola in nato služba. Želim si, da bi otroci zares imeli otroštvo in da bi vsi mi znali biti drug drugemu v pomoč.
Ko imam kaj prostega časa, ga z veseljem namenim aktivnostim našega kluba za lepše trenutke ljudi, ki potrebujejo pomoč. V klubu Mavrica sem našla super ekipo. Pridobila sem mnogo znanja in srečala veliko čudovitih oseb. Objem in nasmeh sreče ter hvaležnosti je tisto, kar me napolni. Naj kaj podobnega napolni tudi vaše življenje v letu 2022!
Avtorica:
Maya Flis je diplomirana organizatorka turizma in od oktobra 2021 magistrica poslovnih ved – program Komerciala. V podjetju Sirekar nogavice, ki upravlja tudi z blagovno znamko Polzela, je pomočnica direktorja. Že šest let je aktivna članica humanitarnega Leo kluba Mavrica Celje.