To, da zagovor doktorske disertacije zaradi pandemije Covid -19 opravljaš prek ekrana in elektronskih povezav, je kar normalno, kajne? Če si povrh vsega še strokovnjak za telekomunikacije, z optičnim priključkom v hiši in petimi dobrimi računalniki doma, bi lahko bilo celo nadvse običajno. Pa ni nujno tako. In si spet bogatejši za kako izkušnjo!
Ja, doktoriral sem. Prek video klica na telefonu. Kljub vsej opremi in vsem preverjanjem sem zagovor opravil prek telefona. Moj osebni službeni računalnik je 10 minut pred zagovorom pričel posodabljati varnostne nastavitve, ostali člani družine (lastniki tistih ostalih računalnikov) pa so bili zunaj na sprehodu, da bo ja dovolj miru med tem pomembnim dejanjem. Konec dober, vse dobro. Telefon je bil moj zaveznik. Telekomunikacije so še vedno moje prvo področje delovanja.
Ali sem vedel v mladosti?
Ne. Ob koncu poklicnega šolanja sem si pri 17 letih želel le službe in samostojnosti. Če zdaj pogledam nazaj, vem, da sem bil v resničnem delovnem okolju predvsem – prestrašen. Vem pa tudi, da so mi vcepili prepričanje v trdo delo in da so rezultati dela kmalu obrodili sadove. Bil sem učinkovit in zaželen »mulc«, ki je v ekipi dobro delal in poskrbel tudi za kake bonitete. Kmalu mi je postalo jasno, da je izobraževanje zelo pomembna smer k napredovanju. Morda nisem bil ambiciozen, sem pa bil vselej usmerjen k izboljševanju in napredovanju.
Ko danes gledam »mulce«, bi jim najraje svetoval, da naj čim prej začnejo delati. Le tako imaš pravi stik z resničnostjo. Tako dobre kot slabe izkušnje te izoblikujejo in te usmerijo na zate pravo pot. V življenju je treba sprejeti zelo veliko odločitev in sprejemamo jih na podlagi izkušenj. Zato je dobro, če izkušnje začneš nabirati čim prej! Več ko je izkušenj, boljše so odločitve. Šele izkušnje so mene usmerile v nadaljnje šolanje in potem še nadaljnje in na koncu do doktorata.
Ali sem se šolal načrtno?
Hm. Prvi vpis za nadaljevanje šolanja na dodiplomskem študiju na FKPV je bil splet okoliščin. Fakulteta je bila blizu mojega delovnega mesta v Celju. Ko sem tehtal prednosti in potreben vložek energije za študij, sem na službenem izobraževanju takratnemu predpostavljenemu omenil, da razmišljam o izobraževanju. Čez nekaj dni sem po elektronski pošti dobil pogodbo za izobraževanje ob delu. Prinesti sem moral samo potrdilo o vpisu in podpisati pogodbo. Poti nazaj ni bilo. Tehtaš in razmišljaš, nato rečeš in … se vpišeš!
Potem spoznaš: zmorem, okoliščine to dopuščajo in izkušnje s prvim izobraževanjem na FKPV so odlične! Ko premagaš prvo stopnjo, se pojavi notranja motivacija. Izobraževanje v okviru doktorskega študija je bila najboljša naložba v mojo osebnostno rast. Ne dvomim, da bo to vodilo tudi v nove rezultate pri delu.
Ali je bilo težko?
Nekoč! Moje izobraževanje po zaključku poklicnega izobraževanja za monterja telekomunikacijskih omrežij je potekalo ob delu. Od srednješolskega do doktorskega izobraževanja ob delu sem rastel iz »mulca« v družinskega in ustvarjalnega človeka. Če pogledam nazaj, so najtežje dobe povezane z motivacijo. V mlajših letih je motivacija vsepovsod drugje kot pri učenju!
V drugi polovici tridesetih let je bilo izobraževanje zahtevno zaradi usklajevanja vseh ostalih aktivnosti v življenju. Družina, gradnja doma, delo, ohranjanje prijateljskih vezi in še študij? Ja, mislim, da sem tedaj tudi sebi dokazal, da se vse to da uskladiti.
Z vidika samega študija se mi je zdel magistrski študij najzahtevnejši, a mi je s pridobljenimi izkušnjami pomagal tudi v okviru delovnih obveznosti. Prepletanje teorije in prakse je na FKPV res očitno!
Temelj doktorskega študija pa zdaj, ko sem ga opravil, vidim predvsem v izmenjavi stališč strokovnjakov z različnih področij, ki se nadgrajuje s poglobljenimi pogledi bodočih znanstvenikov. Zares bogata izkušnja!
Ja, vsaka nadaljnja odločitev za študij na višji stopnji je zahtevna in povezana s tehtanjem vložka in koristi. To tehtanje postane še izrazitejše, ko študiraš ekonomijo, saj postajaš strokovnjak tudi za takšne presoje. A bolj kot zahtevnost naj izpostavim – zorenje! Zame je bil najbolj navdihujoč doktorski študij. Z njim osebnostno rasteš. Ni čudno, da se po tej stopnji sprosti največ emocij. Tudi kakšna solza!
Ali bo kaj drugače?
Ostajam na področju telekomunikacij. To je tehnično področje, ki ga zares poznam. Samozavest v branži izhaja iz mojih preteklih izkušenj in izobraževanja. Hitre spremembe so vir nenehnih izzivov. To, da imam zdaj doktorski naziv, ne bo povzročilo velikih sprememb v delovnem okolju. Moje izobraževalne izkušnje pa bodo vir tega, da bom sodelavce spodbujal k napredovanju! Redno spremljam njihova izobraževanja in se trudim, da bi jim čim bolj približal možnosti, ki se jim z izobraževanjem odpirajo. Večina pozna mojo pot in ko gre za zgled, ni treba iskati drugih inspiracij.
Z veseljem ostajam v dosedanji službi. Rad pohvalim GVO d. o. o., ekipo najboljših sodelavcev, ki mi je bila pri izobraževanju vedno v veliko podporo. Če pogledam svoje celotno izobraževanje ob delu, sem pol finančnih obveznosti pokril sam, pol pa mi jih je delodajalec. To sem vselej cenil in se trudil, da naložbo v svoje znanje vračam z zvestobo in učinkovitostjo. Tudi če pogledam z vidika svojih vložkov, vem, da je naložba v izobraževanje najboljša naložba! Še posebej, če pridobljeno znanje tudi uporabiš.
O avtorju
Dr. Aleš Lukman se je leta 1991 zaposlil kot monter telekomunikacij. Ob delu je opravil srednješolsko izobraževanje za elektrotehnika, leta 1999 pa je postal inženir telekomunikacij. Visokošolsko izobraževanje je nadaljeval na FKPV. Leta 2012 je pridobil naziv diplomirani ekonomist, leta 2015 pa je postal magister poslovnih ved. Letos je na FKPV zagovarjal doktorsko disertacijo. V družbi GVO d. o. o. je vodja centra Celje –Novo mesto, kjer usmerja delo 75 sodelavcev.